“Končno sem dobila življenje nazaj.
Šolanje se je zaključilo, jaz pa čutim, da sem sedaj končno na začetku novega poglavja.«
Preberi zgodbo →
Imela sem vse. A bila sem daleč stran od sebe.
Kdo je Maja?
Uspešna podjetnica, izobražena mama dveh krasnih otrok. Če bi jo srečala na ulici, bi zagotovo pomislila:
“Ta ženska pa zna živeti.”
Pa vendar je bilo v njeni notranjosti drugače. Skoraj deset let je živela na avtopilotu. Imela je družino, prijatelje, kariero in materialno varnost, a je ohranjala le nujne stike.
»Kuča – posao« je odgovorila, ko si jo vprašal, kako živi. Izgubila je radost, smisel in navdušenje nad življenjem.
Ni poznala več veselja. Zaprla se je za življenje, za prijatelje, za smeh in predvsem zase. Prevzemala je številne odgovornosti za družino in podjetje, navzven uspešno opravljala svoje naloge, v sebi pa čutila vedno večjo praznino.
V Šoli čustvenega fitnesa™ je našla tisto, kar je ob vsem znanju o osebni rasti pogrešala – praktična orodja, s katerimi je začela spreminjati svoje notranje stanje in vsakdanje življenje.
Ob koncu Šole čustvenega fitnesa je zapisala:
“Dolga leta sem bila »zaprta za življenje«. Navzven je vse štimalo, lahko bi rekli, da imam vse, da mi gre, da imam družino, prijatelje, materialne dobrine, kariero… V resnici pa sem bila prazna, delovala sem na avtopilotu, brez radosti, smisla, lepih pričakovanj, torej vsega tistega, kar te zjutraj zbuja v navdušenem spraševanju, kaj bo novi dan, kaj bo prihodnost prinesla. Na momente sem se spomnila, kakšna sem bila, kdo sem v resnici, in ja, bila sem daleč daleč stran od sebe. Mogoče za to stanje obstaja ime, diagnoza, mogoče so krivi planeti, družbeni premiki, kakorkoli, zavedala sem se, da to ni to. Iz tega skoraj desetletnega transa me je nagovoril Nevenkina predstavitev programa Šole čustvenega fitnesa, in v meni končno vzpodbudil tisto spečo željo, da se to moje robotsko obdobje zaključi. Preveč časa sem že zapravila.
Dandanes je »delo na sebi« zelo pogost pojem, ki ga zasledujemo na vsakodnevni ravni, sorazmerno z raznoliko ponudbo delavnic, tečajev, tehnik, načinov življenja ipd. Sama sem bila do tega vedno izjemno izbirčna in zadržana, raje sem raziskovala sama skozi literaturo in predavanja, ki so me pritegnila. Pomembno se mi zdi, od koga prihajajo modre besede in nasveti, natančneje, ali se v življenju nekega raziskovalca, učitelja, predavatelja, mojstra, torej kogarkoli, ki vpliva na mojo percepcijo sveta, tudi zares odraža njegovo prepričanje – ali živi po teh smernicah, ali res deluje???
Ob srečanju z Nevenko kot Človekom, ter z vsebino Šole čustvenega fitnesa, nisem imela nobenega dvoma. Našla sem manjkajoči košček sestavljanke. Ob vsej mogoči teoriji, ki sem jo usvojila, namreč sama nisem vedela, kaj z vsem tem znanjem početi, kam ga praktično umestiti. Potrebovala sem uporabna orodja, ki jih lahko vnašam v svoj vsakdan, v svoj obstoječ način življenja, brez da bi morala ure ali dneve meditirati v nekih eksotičnih okoljih. S slednjim seveda ni čisto nič narobe, vendar sem samo običajen človek z družino, zahtevno službo, obveznostmi in odgovornostmi, ki mi ne dopuščajo, da se fizično in časovno odmikam od svojega vsakdana.
Šola čustvenega fitnesa mi je dala natanko to: praktično znanje, kako se polniti z življenjsko energijo, kako ustrezno obdelati in predelati svoja čustva, kako se znebiti negativnih prepričanj, kako komunicirati sama s seboj ter z vsemi bitji čim bolj učinkovito, čim bolj srčno. Pomembno pri vsem naštetem pa se mi zdi, kot da sem obudila znanje in občutke, ki jih že imam v sebi, ki so se mi zdeli znani in resnični.
Moj cilj za tiste tri mesece ni bil ambiciozen. Nameravala sem se posvetiti izobraževanju, osvojiti vse zgoraj našteto in šele potem začeti živeti s tem. Pa ni bilo ravno tako, življenje mi je namreč začelo odgovarjati v trenutku, ko sem se prepustila Nevenki.
Začelo se je z notranjim mirom, da končno počnem nekaj zase, nadaljevalo pa se je z vedno vztrajnejšim optimizmom in idejami = cilji, ki me osrečujejo. Dobri momenti so se začeli pojavljati, vztrajati in sčasoma prevladali v mojem vsakdanu. Pojavili so se odgovori na pomembna vprašanja, ki so me dolgotrajno begala, razsvetlile so me rešitve, ki jih prej nisem videla. Takoj je odgovorila tudi okolica; nepričakovane priložnosti, klici prijateljev, ponudbe za pomoč, za katero nisem želela prositi, ker jaz zmorem sama vse … Samodejno so se izboljšali nekateri odnosi, ki so me mučili.
Že v teh treh mesecih sem doživela velike premike, med katerimi bom izpostavila svojo dolgoletno srčno željo po hiški na podeželju za svojo družino: v tem obdobju sem prišla bliže temu cilju kot kdajkoli prej.
Vzporedno sem začela plesti nove dragocene odnose, pa ne le z Nevenko, temveč tudi s skupino žensk iz 3. generacije, česar sem se, priznam, na začetku bala. Takrat bi raje izbrala individualne »učne ure«, raje bi zasebnost, skupine niso zame … Danes pa ne bi zamenjala niti trenutka teh treh mesecev, ki smo jih prehodile vsaka zase in vse skupaj. Lepo je spremljati, kako vsaka na svoj način, v svojem tempu, v svojih izzivih (ki so nemalokrat podobni mojim!), a vse dosledno korakamo navzgor, na lepše in lažje, v tisto bolj blagodejno različico svojih življenj.
Šolanje se je zaključilo, jaz pa čutim, da sem sedaj končno na začetku novega poglavja, opolnomočena in opremljena, kar prinese s seboj tudi odgovornost, saj je le od mene odvisno, ali bom šofer ali le sopotnik svojega življenja. Ne da se je prej nisem zavedala, odgovornosti namreč, razlika je v tem, da sedaj zavestno gledam skozi svoje srce in namesto bremena čutim olajšanje in zaUpanje. Že zaradi tega občutka se splača!
In ne, ne trdim, da moraš za vpis v Šolo čustvenega fitnesa kakor koli trpeti, biti nezadovoljna, prazna ipd (pomaga pa, preverjeno!). Osebno bi raje štartala iz višje izhodiščne točke, saj je logično – tudi za imunski sistem je lažje in bolje skrbeti, ko smo zdravi, v bolezenskem stanju se moramo najprej povzpeti na točko 0. Pravzaprav bi se morala kar potruditi, da bi našla človeka, za katerega bi menila, da mu to znanje ni potrebno. Tudi ko smo »na konju«, bi si najbrž vsi želeli, da držimo te vajeti še naprej, da razumemo, kako mehanizmi vesolja delujejo, in da zavestno usmerjamo svoje življenje v želeno smer. Vedno smo lahko še boljši, predvsem pa še bolj srčni in avtentični, saj ta svet krvavo potrebuje več stabilnosti in sočutja. Vsak od nas lahko sveti še topleje in močneje.«